Font Size

SCREEN

Profile

Layout

Menu Style

Cpanel

Slovenski misijon na Madagaskarju

Slovenski misijon na Madagaskarju ima že zelo dolgo tradicijo. Sami začetki pokristjanjevanja na področju, ki je sčasoma v slovenskih krajih dobil ime "slovenski misijon na Madagaskarju" sežejo nekaj več kot sto let nazaj, ko je Madagaskar postal francoski protektorat.

Še pred katoliškimi misijonarji  -  prvotno predvsem Francozi - pa so prišli do tega področja protestantski misijonarji. Le ti so bili v tesnejši navezavi z starimi malgaškimi oblastnimi strukturami in so imeli tudi več možnosti za delovanje. .. (1)

 

Marjeta Mrhar
 
Ivan Štanta
 
France Buh
 
Marija Pavlišič
 
Terezija Pavlič
 
Stanko Cikanek
 
Rok Gajšek
 
Pedro Opeka
 
Amanda Potočnik
 
Janez Puhan
 
Janko Slabe
 
Janko Kosmač
 
Rado Sušnik
 
Klemen Štolcar
 
Jože Letonja
 
Marjeta Zanjkovič
 
Tone Kerin
 
Alojz Letonja
 
Jože Adamič
 
Sonja Masle
 
Janez Krmelj
 
Franci Mihelčič
 
Janez Mesec
 
Matija Nared
 
Izidor Grošelj
 
Tomaž Oblak
 
Ana Kneževič
 
Katarina Šabič
 
 

Prva katoliška postojanka, ki je omenjena v zgodovini oznanjevanja na tem področju, sta Farafangana (1896) in Vohipeno (1898) (2).  V tem času tudi še ni bilo domačih farafanganskih katoliških vernikov, ampak samo prišleki iz plemena Betsileo in Merina. Oče Lasne in Blucheau sta s svojimi sodelavci postavila majhno naselbino in cerkvico.

V Vangaidrano, ki je bil vedno pojmovan kot središče slovenskega misijona, je prišel stalni duhovnik novembra leta 1903, in sicer oče Leclercq. V Vangaindrano je bilo v tem času kakšen ducat belcev, predvsem kreolov. Oče Lasne mu je pripravil teren z nakupom zemljišča. Poudarja pa se, da ni bil preveč nadarjen za govorjenje jezika. (3) 1906 je k njemu prišel na pomoč iz Alžirije še oče Miéville, vendar že 4. maja 1907 umrl in bil tudi pokopan v Vangaindrano.(4) Prvi krst pa se omenja v letu 1904. (5) Glede na okolje in pomanjkanje misijonarjev je bilo oznanjevanje omejeno le na večje centre in bližnjo okolico. Tako se prvi krsti v Ranomeni omenjajo v letu 1920, v Midungy 1938, v Manambondru 1935 in v Matangi 1937.
Leta 1899 je bila s pomočjo guvernerja Galenija odprta gobavska naselbina v Farafangani, katere vodstvo prevzamejo usmiljenke. Sestre so se z ljubeznijo posvetile bolnikom in »so marsikatero dušo rešile za Boga in za večnost.«(6)

 

Katoliški misijon je škodo utrpel v uporu proti Francozom leta 1947, ki je zajel predvsem vzhodne dele otoka. Na tem delu se je vstaja začela v okolici Farafangane, Vohipena in Manakare. Naperjena je bila proti tujcem in domačinom, ki so z njimi sodelovali. Ista usoda je doletela tudi kristjane. Najhuje je bilo v okolici Vohipena, kjer je bilo mučenih več katoličanov. Uporniki so tudi rušili in požigali; porušene so bile vse cerkvice in mnogo domačinov je ostalo brez strehe. Sestre pa so komaj rešile svoje življenje. Ko so se čez sedem mesecev vrnile, so našle le zidovje.(7)

Francozi niso bili preveč naklonjeni novim nefrancoskim misijonarjem. Šele ko so se njihove vrste zredčile in ni bilo druge izbire, kakor  odpreti vinograd tudi za druge misijonarje so navezali stike s tujimi misijonarji. »Res je, da so misijonarji delali v veliki revščini. To je bil tudi razlog, da niso mogli vzdrževati večjega števila.  To je bila pomanjkljivost in hkrati bolečina vseh misijonarjev vse do šestdesetih let.  Francoska administracija ni odobravala preveč številnih nefrancoskih misijonarjev.  Tudi po letu šestdeset ne, čeprav so prišli italijanski, španski, slovenski in poljski misijonarji. Vsak misijonar je bil finančno podprt iz njegove domače cerkve. Misijoni so tako dobili na personalni in tudi na finančni moči.« (8)

 

 

Prvi stiki slovenskih misijonarjev z Madagaskarjem

 

Prvi slovenski misijonar, ki je stopil na malgaška tla, je bil lazarist brat Jože Obreza, doma iz Begunj pri Cerknici. Med Malgaše je odšel leta 1929.(9)

Adamič Jože,

Babič Cvetka,

Buh France,

Cikanek Stanko,

Cuello - Grošelj Alenka,

Cuello Ricardo,

Česnik Silvo,

Dolenc Marija,

Erjavec Janko,

Gaberšček Alojz,

Gajšek Rok,

Grošelj Izidor,

Gider Jože,

Glinšek Janko,

Golob Ana,

Gorjup Polona,

Jemec Anton,

Kerin Tone,

Kosmač Janko,

Kneževič Ana,

Kraner Franček,

Krmelj Janez,

Legat Mojca,

Letonja Lojz,

Letonja Jože,

Malgaj Jožefa,

Masle Sonja,

Mesec Janez,

Mihelčič Franci,

Mrhar Marjeta,

Nared Matija,

Oblak Tomaž,

Obreza Jože,

Oitzl Tone,

Opeka Pedro,

Pavlič Terezija,

Pavlišič Marija,

Potočnik Amanda,

Puhan Janez,

Rašetič Ana,

Rihar Jožica,

Rojc Justina,

Rožac Ana,

Selak Ivan,

Slabe Janko,

Sušnik Rado,

Šabič Katarina,

Šeme Danijela,

Škrabec Helena,

Štanta Ivan,

Štanta Lovrenec,

Štolcar Klemen,

Tomažič Anica,

Tratnik Doroteja,

Urbančič Emil,

Veider Marija,

Vilfan Marko,

Zanjkovič Marjeta,

Žitnik Fredi

Deloval je kot mizar in graditelj misijonskih poslopij. S svojim vzornim življenjem si je prislužil vzdevek »Brat potrpežljivost.« (10) Kasneje je tja prišla še usmiljenka Ana Rešetič (1933–36) doma iz Šentjerneja, štiri leta za njo je na otok prispela tudi frančiškanka Marijina misijonarka Jožefa Malgaj. Obe sta se ukvarjali s pomočjo bolnikom in z zdravstveno oskrbo.

 

Vangaidrano – središče plemena Antešakov in središče slovenskega misijona (11)

Središče slovenskega misijona je misijonska postojanka v Vangaidranu, ki je glavno mesto plemena Antešakov. Antešaki so si zaradi svoje skoposti prislužili zelo nečeden vzdevek »izvržek Madagaskarja.« To pa zato, ker »slabo hranijo žene, otroke in starce, da sami lahko več pojedo, da so dovolj močni in se z lahkoto branijo pred napadi drugih plemen.« (12)

Področje dela, kjer delujejo slovenski misijonarji v tako imenovanem »slovenskem misijonu« na Madagaskarju, nam misijonar Rok Gajšek takole predstavi: »Naše misijonsko področje zavzema južni del farafanganske škofije. To je približno polovico njenega teritorija, kar bi v domačih razmerah predstavljalo pol Slovenije. Naš delokrog se tako razprostira v dolžini 150 km ob obali Indijskega oceana južno od centra naše škofije, se pravi Farafangane. V notranjost dežele pa sega približno 80–90 km.« (13)

Samo ozemlje škofije si deli več plemen. Prebivalstvo v mestih je mešano. Večina prebivalstva živi skromno, na meji revščine, čeprav bi bilo glede na naravne danosti lahko bolje. Kaj je vzrok revščini, ni tako preprosto odgovoriti. Eden izmed vzrokov, navaja misijonar Rok Gajšek, so ljudje sami (14) - njihov tradicionalni način življenja v vaških skupnostih. Svoje pa k tej »lenobi« prida še huda tropska vročina. Obdelava zemlje je preprosta: riževa polja obdelujejo z lopato, druge mehanizacije ne poznajo. Osnovna hrana je riž. Sadijo pa tudi manioko in sladek krompir.. Vsepovsod je dovolj južnega sadja. Razširjeno pa je gojenje kave in nageljnovih žbic (klinčki). Prodaja kave in klinčkov premesti obdobje ko ni žetve in drugih pridelkov. Kakor po vsem otoku ima tudi tu govedo velik pomen na gospodarskem (obdelovanje riževih polj), kulturnem in verskem področju. Gojijo pa tudi prašiče in perutnino. (15) (Nekaj več o Antešakih glej: O Antešakih)

 

Začetki »slovenskega misijona« na Madagaskarju

Uspešno in nadvse plodovito delo slovenskih misijonarjev se je začelo v sedemdesetih letih s prihodom usmiljenke s. Marjete Mrhar leta 1961. Po propadlem misijonskem delovanju lazaristov in usmiljenk na Kitajskem se je s. Marjeta zavzela za misijone na Madagaskarju. Njeno prigovarjanje je obrodilo sadove najprej pri Baragovem misijonišču, ki si je še posebej zadalo cilj »slovenskega misijona na Madagaskarju.« (18) Posebnost tega misijonskega podviga je v tem, da so k sodelovanju pristopili tudi škofijski duhovniki z vsega slovenskega področja, kar do tega časa ni bilo v navadi. Misijonsko delovanje je bilo do tedaj zaupano posameznim redovom, pod njihovim okriljem in delom.

 

S. Marjeta Mrhar je bila rojena leta 1923 v župniji Gabrovka – Sv. Križ pri Litiji. Svoje medicinsko znanje je z velikim pridom uporabila v dispanzerju in pri oskrbovanju bolnikov ter izobraževanju domačinov. Svoje znanje in izkušnje pa je razdajala tudi vsem tistim laiškim misijonarkam, ki so na njeno pobudo prišle na Madagaskar na pomoč, iz domovine, kakor tudi iz Kanade. Laiške pomočnice ji je posredoval Franc Sodja. (19)  Sestra je do leta 2004 delovala v Tangainonyju. Od tam pa je odšla na »zasluženi počitek« v Fort Dauphin, kjer se je ukvarjala s šivanjem, predvsem pa z molitvijo. Nekateri jo imenujejo tudi »malgaška mati Terezija«. (20) Umrla je  2. 3. leta 2011. (več tukaj)

Leto za njo (1962) je skupaj z italijanskimi misijonarji prispel na Madagaskar lazarist Ivan Štanta. (21) Njegovo delo ni bilo nikoli v okviru »slovenskega misijona,« vendar je bil vedno prisoten v slovenskem misijonskem zaledju. Rodil se je 18. marca 1933 v Mirnu pri Novi Gorici. Nekaj časa je bil v začetku sedemdesetih pri njem tudi rodni brat  Lovrenc kot laiški misijonar, gradbenik, ki je pomagal pri gradnji misijonskih postaj. (22) Ivan je deloval v Isoanali in okolici Ihosyja, kjer je oskrboval 6000 ljudi, ki so razseljeni po okoliški stepi. V njegovi skrbi je bilo tudi majhno naselje za onemogle v Zazafotsy. Od tu je bil prestavljen v Ihosy, kjer je umrl 10. novembra 2003.

Leta 1966 se je sestram usmiljenkam pridružila sestra Danijela Šeme (Žalna), po poklicu medicinska sestra. (23)  Na Madagaskarju je ostala do 1975. leta.

 

Poseben razmah je prineslo leto 1968/9, ko je na otok prišlo več misijonark in misijonarjev. Lazarist France Buh (24) ter Silvo Česnik, duhovnik koprske škofije, sta prišla 68 leta. France Buh je bil rojen leta 1928 v Šmartnem pod Šmarno goro. Po odhodu iz Slovenije (vojno - povojni časi) je preko Italije in Španije, kjer je tudi vstopil v noviciat, odšel v Argentino. Mašniško posvečenje je prejel leta 1954. V Argentini je prebil dvajset let svojega življenja. Svoje dušno pastirstvo je od leta 1969 do 74 opravljal v Vangaindrano. Od tu je odšel na misijon v Vondrozo do leta 1985. Od 85 do 91 leta je deloval na Vohipenskem podeželju s centrom v Tanandava. Eno leto v tem času je prebil v Vohipeno. Od 91 do 96 je upravljal misijonsko področje v Tanganiony. Od 96 do 2000 pa je upravljal Ankarano.  Ko zaradi zdravstvenih težav ni mogel več upravljati večjih postojank se je nastalil v farafanganski hiši lazaristovske družbe. Poleg maševanja in molitve je še vedno poučeval verouk v bližnjem gobavskem naselju. Med drugim je bil tudi generalni vikar farafanganske škofije (sedem let), ki združuje pod svojim okriljem večino slovenskih misijonarjev in misijonark.  France se je vrnil v Slovenijo, kjer je  19. 2. 2011 tudi umrl. Silvo Česnik (doma iz Lokavca pri Ajdovščini) pa je začel svoje misijonsko poslanstvo z učenjem malgaškega jezika v Ambositra. Nato je preko Vangaindrana odšel v Ranomeno. Od tu je oskrboval tudi Midongy de Sud. Znan je tudi kot graditelj misijonskih stavb in cerkva. Na Madagaskarju je ostal do leta 1975.Kasneje je vrsto let delal v Parizu. Umrl je leta 2006.

 Marija Pavlišič in Terezija Pavlič, Justina Rojc so  prišle februarja 1969 in takoj odšle  v Fort Dauphin. Marija Pavlišič je bila rojena leta 1937 v Semiču. Končala je bolničarsko šolo in kasneje po vstopu v družbo usmiljenk še srednjo medicinsko šolo v Prištini. V Vohipenu je delovala do 2002, na kar je odšla v Fort Dauphin, kjer deluje kakor prednica in asistentkinja sesterskega vodstva na Madagaskarju. S. Terezija Pavlič je posebno skrb posvečala gobavcem, ki jih je na Madagaskarju še vedno veliko. Od leta 2002 deluje v Ranomeni kot predstojnica sestrske skupnosti in še vedno opravlja svoje delo v dispanzerju.  Ravno tako je medicinska sestra. Delovala je med drugim tudi v dispanzerju v Ambatoabo, v Farafangani in v Vangaindranskem sestrskem dispanzerju.

V tem času so misijone v Sloveniji vzpodbujali predvsem Stanko Žakelj, lazaristovski vizirator v Sloveniji in F. Sodja v Argentini. G. Žakelj si je dopisoval z malgaškim farafanganskim škofom.

V začetku leta 1970 se je slovenskemu misijonu pridružil duhovnik ljubljanske nadškofije Stanko Cikanek, doma iz Prečne na Dolenjskem, Cikanek je ostal na otoku do 1974 leta. Sprva je odšel na pomoč Silvu Česniku v Ranomeno, ki je s tem postala pomemben misijonski center.(25)  Eno leto je oskrboval kristjane iz okolice Ankarana – Efatsy in okolici.

Uredništvo Katoliških misijonov piše leta 1969 takole: »Slovenski misijon na Madagaskarju postaja dejstvo. Če Bog da, bo prihodnje leto na Madagaskarju že 12 slovenskih misijonarjev. Treba je seveda upoštevati, da g. Štanta ostane v italijanskem misijonu, ker pripada turinski provinci Misijonske družbe. Trenutno so nekatere sestre še drugod razmeščene, a so obljubljene za »slovenski« misijon, čim bo toliko organiziran in utrjen, da bodo imele možnost svojega poslanstva. In to je šele pričetek. …« (26)

 

Koncem leta 1970 se je Francetu Buhu pridružil bogoslovec Pedro Opeka in lazarist Rok Gajšek, doma iz Žetal. V misijone ga je poslal Žakelj.  Najprej je deloval v farafanfanski škofiji kot pomočnik župniku v Vangaindrano, nato pa je po odhodu misijonarja Česnika (1975) postal odgovoren za ranomensko misijonsko področje od koder je oskrboval tudi Midongy. V letih od 79 do 84 je preživel v Sloveniji. Od junija 1984 do avgusta 1985 je deloval  v Ankarani.  Za tem je bil odgovoren za bogoslovce misijonske družbe  v Fianarantsoi (1992 – 1996) in v Tananarivo. Od leta 1996 je deloval v Tananarivo pri delu v humanitarnem združenju Akamasoa.  Med drugim je bil tudi ekonom v Vangaindranski hiši (dve leti: 71-73) in tudi v Sholastikatu MD v Fianarantsoi. Njegovo delo je bilo v prvi vrsti pastoralno in duhovno. V Akamasoi pa tudi pomoč pri dopisovanju. Leta 2008 se je vrnil v Slovenijo, kjer bo nadaljeval delo v družbi lazaristov.

Kmalu za Rokom je leta 1971 farafanganska škofija dobila še eno požrtvovalno slovensko misijonarko. Med Malgaše se je odpravila usmiljenka s. Amanda Potočnik doma iz Poljanske doline. Po opravljeni gostinski šoli je delala v gostinstvu, dokler ni vstopila k sestram usmiljenkam in tam opravila še dveletni katehetski tečaj. Svoje moči je razdajala predvsem kot socialna delavka in katehistinja odraslih. Po odhodu zdravnice Masletove je prevzela skrb za dispanzer v Ranomeni. V vmesnem času je skrbela tudi za hišo v Fianarantsoi, kjer imajo njihove sosestre pripravo za vstop v družbo, na kar se je zopet vrnila v farafangansko škofijo, kjer je do svojega odhoda domov delovala v Amboigogo. Domov je odšla 2002. Istočasno je na otok prišel tudi Janez Puhan iz Bogojine. Janez je stopil k lazaristom in daroval novo mašo leta 1969. Po pripravah v Franciji je leta 1971 odšel na Madagaskar. Po tečaju malgaščine je najprej deloval v Ankarani in v Midongy. Nato je bil tri leta župnik v Vangaindrano. V tem času je bil v Vangaindrano tudi Jože Gider. Po prihodu Petra Opeka 1976 pa je odšel na postajo v Manambondro, najjužnejšo postojanko farafanganske škofije, kjer je sezidal lepo cerkev, župnijski dom in postavil župnijsko hišo. Kasneje je v Ambuigogo sezidal velik socialni center, v katerem so do nedavnega delale slovenske laiške misijonarke Helena Škrabec, Polona Gorjup in Ana Rožac. V enem izmed pisem takole razmišlja o resnični pomoči ljudem: »Tukaj vedno bolj odkrivam, da delamo misijonarji

tisto najbolj uspešno, delo za vsestranski razvoj, to je spreminjanje miselnosti, brez katere je vse drugo le pesek v oči, ali pa celo prikrito izkoriščanje, pod pretvezo pomoči.« (27)  Janez je odšel domov 25. julija 2001.

Marija Dolenc je prišla na Madagaskar leta 1971 in na njem ostala eno leto. V F. Dauphinu je poučevala pri sestrah. (28) Marija je bila kanadska Slovenka in je v F. Dauphinu poučevala telovadbo. Glede svojega misijonskega delovanja si je vse uredila sama. (29)

Gospod Danjou, kapitularni vikar farafanganske škofije, izbran za čas do imenovanja novega škofa (prejšnji je umrl) piše slovenskim škofom in Cerkvi leta 1971 sledeče: »Kot kapitularni vikar /…/ se čutim dolžnega, da vam voščim za novo leto in kaj napišem o slovenskem misijonu, ki ga pri nas podpirate. Trenutno štirje slovenski duhovniki in en klerik opravljajo odlično misijonarsko delo na jugu naše škofije.

To področje ima površino 10.759 km2 in živi na njem okoli 180.000 ljudi, od katerih je okoli 11.000 vidnih članov Cerkve. V tej pokrajini živijo v glavnem Antešaki, trden in pogumen malgaški rod, vendar v kulturnem in gospodarskem pogledu še močno zaostal. Tega so krive deloma starodavne navade, ki zavirajo napredek, deloma pa tudi nerodovitna zemlja. /…/ Vendar je čutiti med tem ljudstvom vedno večjo željo po napredku in mladi slovenski misijon je bil ustanovljen ravno pravi čas, da bo pomagal pri razvoju in ukoreninjenju vere v tem delu škofije.

Slovenski misijon ima torej pred očmi veliko prihodnost in upamo, da se bo kljub smrti našega škofa Chiloueta ta misijonska dejavnost nadaljevala in vedno bolj razvijala v vse večjo božjo slavo. Zaradi pomanjkanja misijonarjev je bil ta del škofije nekoliko zapuščen do prihoda slovenskih misijonarjev. /…/ Veselimo se tega in v tolažbo nam je, da so nam prišli pomagat mladi slovenski duhovniki, polni vere in moči. S svojo preprostostjo, požrtvovalnostjo in simpatijo so pridobili srca vseh drugih duhovnikov v škofiji, malgaških in evropskih, in vsi so veseli, da morejo delati z njimi v popolnem soglasju za napredek božjega kraljestva. …« (30)

Septembra 1972 je prišel na Madagaskar duhovnik ljubljanske nadškofije Janko Slabe, doma iz Rovt. Najprej se je v Amohitra učil malgaškega jezika. Nato je deloval v Matangi, kjer je sezidal cerkev, župnišče in hišo za sestre. V Matangi je ostal 24 let. Zaradi bolezni se je leta 1997 vrnil v domovino. O svojem bivanju na Madagaskarju je napisal tudi knjigo Med Antešaki (Družina, Misijonske vezi, Ljubljana 1989). Iz knjige veje pristna ljubezen do teh ljudi, do njihovega jezika in navad. Bil je pionir na tem področju. Istega leta je prišel na otok tudi Ivan Selak. Deloval je v Ranomeni kot mizar do februarja leta 1976.(31)

Leto 1973 je na Madagaskar prineslo mariborskega škofijskega duhovnika Jožeta Giderja doma iz Tišine (Na otoku je ostal do 1978. leta) in koprskega duhovnika Janka Kosmača, ki je deloval do 1983. leta, potem pa je odšel na Slonokoščeno obalo. Gider se je razdajal v oddaljeni postojanki Midongy, Janko pa je deloval v Ankarani. Giderju je prišel na pomoč Franček Kraner (1974–78).

 

Razcvet

Malgaški misijonski prostor pa je še posebej obogatil lazarist Peter Opeka, ki je z nesebično preprostostjo na Madagaskarju zastavil delo, ki se mu težko najde primerjavo. Peter, rojen leta 1948 v Buenos Airesu kot sin slovenskih zdomcev iz Argentine, je prišel na Madagaskar že med študijem bogoslovja leta 1970. Po končanem študiju in posvečenju se je leta 1975 vrnil na Madagaskar. Sprva je deloval z drugimi slovenskimi misijonarji na jugu otoka v Vangaidranu do  leta 1988, kjer je zgradil lepo župnijsko cerkev. Ob premestitvi v glavno mesto Antananarivo je bil imenovan za ravnatelja bogoslovcev in ob tem je v živo spoznal neverjetno revščino in pomanjkanje teh ljudi, ki so si na smetiščih iskali hrano in upanje. Zanje je Peter je zastavil vse svoje moči. Zaoral je ledino in zajadral na odprto. V nekaj letih je na gričih poguma (okolica Antananariva) zraslo pravo mesto. Zidane hiše in vrnjeno dostojanstvo je vrnilo iskrice upanja ljudem, ki so že bili odpisani, ujeti v glad, pomanjkanje, prostitucijo, mamila in alkohol. Dobili so svoje šole, delo... Mogoče bi bilo bolje reči, da je k njim prišla obljubljena dežela. Res je, vsi so morali trdo delati in še morajo, vendar imajo dom, imajo možnosti.. (32)

Isti mesec kot Peter je na otok prišel tudi Rado Sušnik. Deloval je po podružnicah v okolici Vangaidrana. (Kdaj je šel domov???)

France Buh leta 1975 takole opisuje slovenski misijon: »Glavno mesto plemena Antešakov, ki žive na tem področju, je Vangaidrano. Tu že nad šestdeset let delujejo misijonarji in sestre. V bližini mesta je še pet ali šest postojank. V mestu sestre vodijo vrtec, osnovno šolo in gospodinjsko šolo z nad 600 učenci. Sestra Marija Pavlišič vodi dispanzer, ki dnevno potolaži od sto do dvesto bolnikov. Sestra Amanda peš, s kolesom ali avtom obiskuje kristjane po bližnjih vaseh, obenem pa poskrbi za namizne priboljške. Je izredna kuharica. Sester domačink je vsaj pet. Ena izmed njih opravlja lep del župnijskih poslov. Mladina se športno udejstvuje na prelepem dvorišču, delo Lovrenca Štanta; kulturno pa se hrani v udobnih prostorih novega župnišča, ki sta ga končno opremila Janez Puhan in Pepi Gider. V nadstropju ima vsak slovenski misijonar svojo sobo. Tu stanuje tudi mlad holandski misijonar, ki je prišel za tri leta in se bo posebno posvečal mladini v vsej škofiji, zlasti kmečki mladini. (33)

Drugi večji center je Ranomena. To postojanko vodi Rok Gajšek v družbi starejšega francoskega sobrata ter našega Ivana Selaka. Tudi tu so sedaj sestre usmiljenke: tri domačinke in ena Poljakinja. Iz Ranomene oskrbujejo še petdeset kilometrov oddaljeni Midongy, ki je administrativno na višji stopnji kot Ranomena, a v vseh ozirih bolj zapuščeno mesto zaradi izredno slabe ceste, zlasti v deževni dobi. Iz Midongyja imaš pa spet več dni peš hoje, da prideš do kristjanov, ki so raztreseni po deželi. V Midongyju samem je g. Česnik z velikim naporom zgradil mogočno cerkev. Še več napora bo pa treba, da se bo ta cerkev napolnila. Ranomena in Midongy imata še kakšnih petnajst podružnic.

Tretji center je Ankarana. Oskrbuje jo Janko Kosmač. Se mi zdi, da ima v krstni knjigi zapisanih preko dva tisoč imen. Sester ni. Podružnic je kakšnih deset.

Končno je Matanga, kjer se poti suhi Janko Slabe. Zaradi naraščajočega števila gorečih kristjanov je bil prisiljen začeti z gradnjo nove cerkve, ki bo posvečena okoli prihodnje velike noči.

Sam delujem izven tega »slovenskega misijona« med drugim plemenom. Oskrbujem dve večji središči: Vondrozo in Karianga. Toda po važnosti in številu kristjanov obe središči nista za polovico Vangaidrana. … kakor v Vangaidrano in Ranomeni tudi v mojem področju število kristjanov ne presega deset odstotkov.

Izven slovenskega področja delujeta še sestri Marjeta Mrhar in Terezija Pavlič in sicer v znanem Tangainonyju, kjer moderno opremljen dispanzer čaka na slovenskega zobozdravnika, ki ga od nikoder ni. …« (34)

 

Gospodov vinograd – riževo polje

Na tem mestu bi bilo prikladno omeniti, da so slovenski misijonarji vnesli v misijonsko misel povsem nekaj novega. Stopili so namreč »med ljudi« - sami so si začeli saditi riž, kar do tedaj med misijonarji (večinoma Francozi) ni bilo v navadi. S tem pa so si tudi pridobili veliko zaupanje pri ljudeh, ki niso bili vajeni, da bi »vazaha« - belec, sam delal do pasu v blatu na riževem polju. S tem so si fantje sicer nakopali različne bolezni, ki so jih kar nekaj časa pestile, vendar so z delom nadaljevali. Peter Opeka takole opisuje to delo: »Mi slovenski misijonarji se tudi počasi vključujemo v revolucionarno delo s tem, da dajemo zgled in obdelujemo rižno polje! Da beli misijonar stopi v rižno polje, kjer je do pasu v blatu, Malgaše kar pošteno predrami. V Vangaidrano smo skoraj cel mesec februar delali na rižnem polju. S tem delom hočemo pokazati kristjanom, da brez dela ni jela. Hočemo z lastnimi rokami pridelati riž, ki ga bomo pojedli. Tudi to delo je pastoralno in misijonsko. Ko domačini vidijo, da se ne bojimo biti umazani, lažje gledajo v nas svoje brate. Mislim, da mora imeti današnji misijonar v eni roki Sveto pismo, v drugi pa lopato.« (35)

 

Uhojene poti

Po posredovanju Sodje so prišli na otok leta 1976 tudi trije laiški misijonarji iz Argentine. To so bili mehanik Janko Glinšek, mizar Fredi Žitnik in zidar Jemec Anton. Prišli so v spremstvu Petra Opeka in sicer januarja 1976.

Klemen Štolcar, doma z Bleda, je na Madagaskar odšel kot škofijski duhovnik leta 1980. (1979) Deloval je v Ranomeni, Farafangani, Vangaindrano, trenutno pa je katedralni župnik in škofov vikar v Farafangani. Skupaj s Klemenom je prišel tudi Marko Vilfan in ostal tri leta. Marko je deloval kot zidar v Manambondro.

Janko Erjavec (na otoku od 1982 do 1985) je prišel iz Argentine. Veliko je pomagal v Vangaidranu, Manambondrou in Ranomeni, kjer je postavil dispanzer in otroški vrtec. Kot laiški misijonar se je v tem času pridružil slovenski ekipi tudi Korošec Tone Oitzl, vendar je zaradi zdravstvenih težav ostal na Madagaskarju le malo časa.

Svojevrstno pomlad je doživel Madagaskar leta 1985, ko se je tja odpravilo kar nekaj slovenskih misijonarjev. Marjeti Mrhar sta se pridružili (12. septembra 1985) Anica Tomažič doma iz Vrhpolja pri Vipavi in socialna delavka Doroteja Tratnik iz Kanade. Iz Kanade pa je prišla leto za tem tudi Cvetka Babič. (36)  Istega leta je na otok prišla tudi Marjeta Zanjkovič, rojena 1950 v Gibini – Razkrižje. Kot petnajstletna je vstopila v družbo Hčera Marije Pomočnice. V Italiji je opravila šolo za medicinsko sestro. Na otok Madagaskar je prišla 15. oktobra 1985 skupaj s prvo skupino sester njenega reda. Po tečaju malgaškega jezika je bila njena prva postojanka v Mahajanga, kjer je osem let delala v dispanzerju. Leta 1995 je odšla v Itasy,. Tu se je posvečala delu z nosečnicami, malimi otroci in materami. Matere je vzgajala glede priprave hrane, vodila gospodinjsko šolo ter ob nedeljah opravljala še katehetsko delo. Tu je ostala pet let.  Leta 1999 leta je odšla v Betafo, kjer je bila odgovorna za formacijsko skupnost, kjer vzgajajo novinke reda, pomagajo pri župnijski pastorali, vodijo osnovno in obrtno šolo, ter vodijo dijaško študentski dom. (37) 28. junija 2006 se je sestra vrnila v Slovenijo.

 

Svoje bogato znanje, spretnost in predvsem iznajdljivost je Malgašem in slovenskim misijonarjem posodil tudi neutrudni delavec Jože Letonja. Rojen je bil leta 1941 v Žetalah v Halozah. Doma je delal na kmetiji in pri raznih obrtnikih, ter kasneje kot ključavničar. Na Madagaskarju, kjer je živel od aprila 1985 do aprila 2005,  je vidno njegovo delo povsod, pa naj bo med našimi ljudmi ali pa pri drugih tujih misijonarjih. Zadnje čase je bilo njegovo delo predvsem v lesni delavnici, kjer je opremljal s pohištvom slovenske misijone in cerkve. Med drugim je bil tudi strokovnjak za varjenje in za vodovodno napeljavo. Jože je odšel v Slovenijo leta  2005, kjer je ostal na zdravljenju vse do svoje prerane smrti poleti 2006.

Malgaški Cerkvi je leta 1985  priskočil na pomoč tudi lazarist Tone Kerin, rojen 9. novembra leta 1958 v Krškem. Po mašniškem posvečenju v Ljubljani je stopil k lazaristom in 12. 09. 1985 odšel na Madagaskar, kjer je na jugu otoka v F. Dauphinu najprej opravil noviciat. V tem času je deloval tudi kot duhovnik v zaporu, kjer je spoznal vso bedo, ki lahko doleti človeka. Vse te izkušnje je tudi kasneje, ko je prišel v farafangansko škofijo, vedno znal obrniti v prid ljudem in jim nesebično pomagati. Še posebej so mu pri duši najoddaljenejša področja, kjer je življenje zaradi slabih cestnih povezav še toliko težje in odročnejše. Deset let je deloval na področju Manambondra, kjer je nasledil Janeza Puhana. V Manambondrou je zgradil šolo in dispanzer ter več cerkva. Sedaj deluje na področju Midongyja. Svoje pristno krščanstvo pridno uporablja pri vzgoji ljudi. Tudi na midunškem področju je postavil več cerkva.

Lojze Letonja je odšel na Madagaskar 15. 10. leta 1985. Deloval je v Ranomeni in po drugih postojankah; nazadnje pa je oskrboval vernike v Manakari in okolici, kjer je tudi sezidal novo cerkev v Ambili. Z Madagaskarja je odšel junija 1998 v misijone v Sibirijo. Na Madagaskarju je deloval trinajst let.

 

Leta 1987 je v misijone odšel Jože Adamič. Rojen je bil v Argentini leta 1957 (Lanus). Že učenega zidarja je navdušil Peter Opeka za duhovniški in misijonski poklic. Najprej je deloval v Vangaindrano. Naslednja postaja je bila Manakara, od koder je oskrboval krščanske skupnosti proti severu. Končno se je ustalil v centru Marofarihy, kjer je direktor misijona. Poleg vseh drugih zaslug (sposoben gradbenik) velja predvsem omeniti njegov dispanzer, ki bogato oskrbuje ljudi iz bližnje in daljne okolice.

Istega leta je odšla v misijone tudi laiška misijonarka zdravnica Sonja Masle in medicinska sestra Marija Veider. Najprej je delala v Tangainoniyu pri s. Marjeti Mrhar, od tu pa je odšla v Ranomeno, kjer je prevzela vse delo.

Janez Krmelj je odšel v misijone oktobra leta 1988. Skupaj z misijonarjem Jaknom Slabetom sta oskrbovala področje Matange. Janez se je v Matangi še posebej trudil za boljši gospodarski razcvet domačega poljedelstva. Septembra 2003 je odšel na novo delovno področje v Ranomeno.

V tem času so na otok prišle tudi nekatere laiške misijonarke, ki so začasno nudile pomoč slovenskim misijonarkam. Helena Škrabec (1986–97), Ana Rožac (1995–98), Jožica Rihar (1989–92).  Legat Mojca se je vrnila v domovino še predno je prišla do slovenskih postojank na jugovzhodu. Ni mogla namreč prenašati sončne pripeke, tako da se je obrnila že v Fianarantsoi.

Leta 1990 je na Madagaskar odšel Franci Mihelčič, doma iz Radovljice. Župnikoval je v Ranomeni, kjer je zgradil župnijsko dvorano. Med drugim je opravljal službo škofijskega ekonoma. Domov v Slovenijo je odšel leta 2001.

Ambatoabo

1990 sta odšla na Madagaskar tudi zakonca Alenka in Ricardo Cuello – Grošelj. Alenka je argentinska Slovenka, po izobrazbi zdravnica, njen mož Argentinec pa je živinozdravnik. Po pripravah v Tangainonyju sta odšla k Tonetu Kerinu v Manambondro. Na Madagaskarju sta ostala tri leta.

Po letu 1990 so na Madagaskar prišli še nekateri laiški misijonarji in misijonarke, ki so delovali bodisi v šolstvu, zdravstvu ali pa pri gospodarskih opravilih. (Gaberšček Alojz, 1990–93 – deloval je v Ranomeni, Ana Golob, 1993–95, Polona Gorjup, 1993–95; Emil Urbančič 1993–96)

 

Jani Mesec je prišel na Madagaskar novembra 1999. Sprva je pomagal na misijonu pri Janezu Krmelju v Matangi, na kar je po Janezovem odhodu v Ranomeno prevzel vodenje misijona. Uspešen je tudi pri gradnji cerkva in pri pripravi načrtov. Leta 2006 je odšel na novo delovno mesto v Vangaindrano. V Slovenijo se je vrnil poleti 2009. Leta 2011 pa se je ponovno vrnil na Madagaskar, kjer deluje v Manambondro.

Matija Nared je kot laiški misijonar prišel na otok julija 2001.  Leta 2006 je odšel v Slovenijo zaradi poškodbe. Nazaj na otok se je vrnil leta 2010. V Slovenijo se je vrnil aprila 2011.

Izidor Grošelj je na Madagaskar prišel leta 2005 kot pomočnik v Matango. Doma je iz Šentlamberta. Sedaj že samostojno vodi matanški misijon.

Tomaž Oblak je odšel na Madagaskar leta 2008. Deloval je v Vangaindrano. V slovenijo se je vrnil aprila 2011.

Misijonski ekipi na Madagaskarju sta se pridružili laiški misijonarki Ana Kneževič in Katarina Šabič. V misijone sta odšle novembra leta 2009. Obe sta delovali predvsem na Ranomenskem področju v Ampitafa. Obe sta se že vrnili v Slovenijo.

 

Preglednica števila slovenskih misijonarjev na Madagaskarju (38)

1961 - 1//1962 - 2//1966 - 3//1968 - 5// 1969 - 8// 1970 - 11// 1971 - 15//1972 - 17//1973 - 16//1974 - 17//1975 - 15//1976 - 18//1977 - 17//1978 - 17//1979 - 13//1980 - 14//1981 - 14//1982 - 15//1983 - 13//1984 - 13//1985 - 19//1986 - 20//1987 - 22//1988 - 22//1989 - 21//1990 - 24//1991 - 24//1992 - 23//1993 - 23//1994 - 23//1995 - 24//1996 - 22//1997 - 20//1998 - 17//1999 - 16//2000 - 16// 2001- 15 (14)// 2002 - 14// 2003 - 14// 2004 - 14// 2005 - 14//2006 - 14 (13)// 2007 - 13

 

Priporočam v branje tudi: Janko Slabe, Med Antešaki

in

Franc Rode in Drago K. Ocvirk, Obrazi v soju ljubezni: mesec dni na Rdečem otoku in drugi spisi

Tukaj glej: Zgodovina Malgaške Cerkve

Matija Nared



1.  Prim. J. Benoit, Le peuple des pirogues et le diocès de Farafngana, Éditions l'Harmattan, 1997, 53. Tu navaja, da so bili norveški protestantje v Vohipeno že 1866, 1880 pa tudi že v Farafangani in Vangaindrano.

2. Prim. R. Gajšek, Farafanganska škofija, v: MO 1 (1987), št. 3, 39. Nekateri avtorji določajo datum za prihod prvih misijonarjev v Farafangano z dne: 10. 05. 1898. Prim. J. Benoit, Le peuple des pirogues et le diocès de Farafngana, Éditions l'Harmattan, 1997, 53.

3.  Prim. J. Benoit, n. d., 56.

4. Prim. J. Benoit, n. d., 56.

5. Prim. R. Gajšek, O malgaškem misijonu, v: KM, 1975/2, 53

6. Prim. M. Mrhar, Preteklost in sedanjost madagaskarskega misijona, n.d., 140.

7. Prim. M. Mrhar, Preteklost in sedanjost madagaskarskega misijona, n. d., 142.

8. J. Benoit, n. d., 60.

9.Prim. Malgaška trilogija; v: KM 1968/9-10, 272.

10. Prim. M. Mrhar, Preteklost in sedanjost madagaskarskega misijona, n. d., 142.

11. Na tem mestu velja omeniti, da predstavljam v nadaljevanju tudi tiste misijonarje, ki niso delali v »slovenskem misijonu«, ampak drugje po otoku.

12. Prim. M. Mrhar, Preteklost in sedanjost madagaskarskega misijona, n. d., 138.

13. R. Gajšek, O malgaškem misijonu, n. d., 50.

14. Prim. R. Gajšek, O malgaškem misijonu, n. d., 50.

15. Prim. R. Gajšek, Farafanganska škofija, n. d., 39.

16. Prim. J. Benoit, n. d., 56.

17. Prim. R. Gajšek, O malgaškem misijonu, v: KM, 1975/2, 53.

18. Prim. uvodnik k pismu Marjete Mrhar pod naslovom "Začetnica slovenskega misijona na Madagaskarju," v: KM, 1969/9-10, 288.

19.Ustni vir: F. Buh, misijonar CM, Farafangana.

20. Prim. B. Kolar, Na misijonskih brazdah Cerkve, Mohorjeva družba, Celje 1998, 212.

21. Prim. R. Gajšek, Farafanganska škofija, n. d., 39.

22. Prim. B. Kolar, n. d., 208.

23. Ustni vir : R. Gajsek, misijonar CM, Tananarivo, december 2005.

24. Včasih Buha štejejo tudi za začetnika malgaškega misijona (Prim. Misijonar Franci Buh nas bo obiskal, v: KM, 1975/8, 286). Verjetno je temu tako, ker je ta misijonar pritegnil v ta misijon veliko misijonarjev. France je prišel na otok z ladjo in sicer 29. Oktobra 1968. S. Česnik je prišel teden dni za njim.

25. Prim. R. Gajšek, Farafanganska škofija, n. d., 40.

26. Slovenski misijon na Madagaskarju, v: KM, 1969/12, 373.

27. J. Puhan, Najvažnejše delo, v: MO 1 (1987), št. 3, 36.

28. Prim. R. Gajšek, Farafanganska škofija, n. d., 41.

29. F. Buh, ustni pogovor, september, 2005.

30. Priznanje našim misijonarjem, v: KM, 1971/8, 233 – 234.

31. Ustni vir : R. Gajsek, misijonar CM, Tananarivo, december 2005.

32. Več o njegovem delu bom spregovoril v poglavju o socialnem delu v glavnem mestu. Glej: Peter Opeka in Akamasoa.

33. Gre za duhovnika lazarista Andresa. Opombo dodal M. Nared.

34. Misijonar Buh med nami, v: KM, 1975/11, 412–414.

35. P. Opeka, Peter se je oglasil, v: KM, 1977/5, 184.

36. Prim. B. Kolar, n. d., 208.

37. Pogovor v Betafo s sestro dne 19. oktobra 2005.

38. Podatke do leta 1982 prim. J. Slabe, Slovenci, misijonarji na Madagaskarju, v: KM, 1984/5-6, 183, po tem letu pa so podatki iz virov Misijonskega središča Slovenije.

 

Literatura

B. Kolar, Na misijonskih brazdah Cerkve, Mohorjeva družba, Celje 1998.

J. Benoit, Le peuple des pirogues et le diocès de Farafngana, Éditions l'Harmattan, 1997.

J. Puhan, Malgaška plemenska verstva in krščanstvo, v: MO št. 1992/5.

J. Puhan, Najvažnejše delo, v: MO 1 (1987).

M. Mrhar, Preteklost in sedanjost madagaskarskega misijona, v: KM, 1963/5.

Ustni vir: F. Buh, misijonar CM, Farafangana.

Uvodnik k pismu Marjete Mrhar pod naslovom Začetnica slovenskega misijona na Madagaskarju, v: KM, 1969/9-10.

J. Mejač, Pred 300 leti na Madagaskarju, v: KM, 1962/7.

J. Mejač, Pred 300 leti na Madagaskarju, v: KM 62/8.

S. Boljka, Slovenski misijon na Rdečem otoku, v: KM 1969/4.

Slovenski misijon na Madagaskarju, v: KM, 1969/12.

Priznanje našim misijonarjem, v: KM, 1971/8.

J. Puhan, Ali ni to Literatura?, v: KM 1972/3.

R. Gajšek, O malgaškem misijonu, v: KM, 1975/2.

Misijonar Franci Buh nas bo obiskal, v: KM, 1975/8.

Misijonar Buh med nami, v: KM, 1975/11.

J. Puhan, Zgodovina malgaške Cerkve, v: KM 1976/7.

J. Puhan, Zgodovina Malgaške cerkve, v: KM, 1976/8.

J. Puhan, Zgodovina malgaške Cerkve, v: KM, 76/9.

J. Puhanu, Zgodovina malgaške Cerkve, v: KM 1976/10.

P. Opeka, Peter se je oglasil, v: KM, 1977/5.

J. Slabe, Iz dnevnika, v: MO, 87/1.

Fihavanana, Charles-Remy Rakotonirina (intervju), v: MO, 87/3.

J. Puhan, Najvažnejše delo, v: MO, 87/3.

R. Gajšek, Farafanganska škofija, v: MO, 87/3.

S. Boljka, Na mrtvi straži, v: MO 87/3.

Ustni vir : R. Gajsek, misijonar CM, Tananarivo, december 2005.

J. Rojc, Prvi vtisi misijonske zdravnice, v: KM, 70/1-2.

J. Slabe, Slovenci, misijonarji na Madagaskarju, v: KM, 1984/5-6.

»Začetnica slovenskega misijona na Madagaskarju,« v: KM, 69/9-10.

Malgaška trilogija; v: KM 68/9-10, str. 272.

J. Mejač, Pred 300 leti na Madagaskarjum, v: KM, 62/9-10.

Nazaj

Misijonsko središče

Translate

Slovenian Croatian English French German Italian Russian