INTERVJUJI
Spoštovani! Tukaj vam predstavljamo nekaj intervjujev, ki smo si jih sposodili iz revije Prijatelj. Upamo pa, da bomo dobili intervjuje in druge zanimive članke še od drugod.
Jože Adamič
|
|
Jože Adamič je bil rojen leta 1957 v Argentini, v Lanusu slovenskim staršem. Že učenega zidarja je navdušil Peter Opeka za duhovniški in misijonski poklic. Teologijo je študiral v Ljubljani in po nekajletnem kaplanovanju je leta 1987 odšel v misijone na Madagaskar. Najprej je deloval v Vangaindranu. Naslednja postaja je bila Manakara v severnem delu Farafanganske škofije, od koder je oskrboval krščanske skupnosti proti severu. Končno se je ustalil v misijonskem centru Marofarihy, kjer je direktor misijona. V Marofarihy skrbi za okoliške krščanske skupnosti in oskrbuje dispanzer, ki je pod njegovim okriljem. Svoje talente vlaga v odlično in lepo gradnjo cerkva. |
Kerin Tone/Mompera Jezus
Mompera Jezus
Kerin Tone/Korak
"...DA BI MENI PODLOŽIL KORAK!"
Misijonska obzorja, 2000
Tone Kerin, misijonar z Madagaskarja, se je vrnil v domače kraje, da preveri svoje zdravstveno stanje in telesno kondicijo za nadaljnje delo med svojimi ljudmi, kakor sam pogosto imenuje Malgaše. Na Madagaskarju živi in pričuje že petnajsto leto. V tem času je zamenjal dve postojanki, delo med zaporniki na jugu otoka v Fortdauphinu in župnikovanje v Maranbondru, kjer je nasledil Janeza Puhana. Pred štirimi leti pa se je preselil na misijon Midongy-Atsimo, skrajno jugozahodno področje farafanganske škofije. Na naših straneh je Tone že »star znanec«, saj se je že kar nekajkrat oglasil s svojimi pismi ali prispevki, s katerimi nas je obveščal o svojem delu na Rdečem otoku. Vsi tisti, ki spremljate njegovo delo od začetka, se gotovo spomnite pisma iz zatohlosti malgaških zaporov, kjer ljudje v neznosnih razmerah životarijo ali celo čakajo smrti. Tam, pravi, je doživel lepoto in zahtevnost svojega duhovniškega poklica. Odpadlo je vse: osebna ambicioznost, duhovniški ovratnik - ostala pa je srčika bivanja slehernega kristjana - vera, upanje in ljubezen. Človek obrača, Bog obrne, pravi slovenski pregovor. Tone pa je tedaj zapisal, da se je pravzaprav v tistem trenutku zavedel svojega misijonarskega poslanstva. Ta ustvarjalna izkušnja ga odtlej vodi po razrvanih malgaških poteh.
Janez Puhan
NIČESAR BREZ SODELOVANJA
Bliža se misijonska nedelja in tokrat bomo prisluhnili pogovoru z misijonarjem,ki je že dolga leta tesno povezan s Prijateljem, sedaj pa tudi "deli usodo" z večino bralcev G. JANEZ PUHAN, (...) je bil namreč navzoč ob rojstvu Prijatelja, saj je bil njegov prvi urednik, pa tudi velikokrat se je oglašal s pismi. Letos je bil na dopustu, tudi sam doživlja bolezen, obenem pa mu Prijatelj odpira strani, da iz srca pove vse, kar mu leži na duši. Marsikakšno ugotovitev bomo lahko prenesli v naše okolje, tudi v Krščansko bratstvo bolnikov ininvalidov Ker je sobrat lazarist, sva se kar tikala.Rado Sušnik
KO DAJEŠ, PREJEMAŠ
Rado Sušnik, misijonar na Madagaskarju,je v svojih študentskih letih sodeloval pri Prijateljstvu bolnikov in invalidov. Pred devetimi leti je že bil predstavljen v Prijatelju, zdaj pa sem ga ponovno prosila, naj kaj več pove o gradnji cerkva na svojem misijonskem področju, predvsem pa o rasti žive Cerkve, ki jo spremlja in gradi že dobrih štirinajst let.Rojen je bil 27. 7. 1948 v Seebodnu na Koroškem. Šest mesecev kasneje se je družina preselila v Argentino. Z enajstimi leti je stopil v Baragovo misijonišče, ki ga vodijo slovenski lazaristi.
Amanda Potočnik
MOJE MESTO JE MED UBOGIMI
S. Amanda Potočnik deluje na Madagaskarju (...) že osemnajst let. Po šestih letih je spet prišla na dopust v domovino. Misijonarji svojega dopusta ne izrabijo le za oddih. Ko nam pripovedujejo o svojem delovanju, poživljajo med nami zavest, da smo vsi odgovorni za misijonarsko dejavnost Cerkve. S. Amandi smo hvaležni, da je za Prijatelja odgovorila na nekaj vprašanj...Prosim, bi se nam najprej predstavili?
Doma sem iz Poljanske doline nad Škofjo Loko. V Beogradu sem pred šestindvaj- setimi leti vstopila k sestram usmiljenkam, leta 1971 pa sem šla na Madagaskar z željo, da bi mogla pomagati ubogim, da bi mogla s trpečimi deliti njihovo trpljenje.
Sonja Masle
LJUBEZEN PREMAGA MNOGO OVIR
V poletnih mesecih,ko mnogi odhajajo od doma, morda celo iz domovine, na dopust, pa so nekateri, ki pridejo na dopust domov. Tu imamo v mislih naše misijonarje in misijonarke. Njihovi dnevi v domovini so navadno vse drugo kot počitek. Mnogi jih vabijo v svoje skupnosti, da bi jim z besedo in sliko prikazali misijonsko življenje. Mi smo za pogovor naprosili laično misijonarko dr. Sonjo Masle.Jože Letonja
»Nič tropskega nisi prinesel«
Buh France
Vera prinaša srečo
»Pa bi se še jaz obrnil s prošnjo na vse, ki trpite. Osebno sem zmeraj poudarjal da do zdaj v življenju nisem občutil nobenega trpljenja. Med vami so pa, kakor berem v Prijatelju, nekateri, ki že leta in leta ne vedo, kaj je peš hoja in so odvisni od vozička in od tistega, ki mu pomaga In trpite osamljenost, fizične bolečine. Spomnite se naše malgaške Cerkve, zlasti naših mladih duhovnikov in bogoslovcev, ki se pripravljajo in jih ni malo. Je pa njihova pot precej težka in vi jim lahko s svojim trpljenjem in molitvijo veliko pomagate.« Tako prosi misijonar lazarist g. France Buh, ki ima sedaj nekoliko drugačno misijonsko poslanstvo. Po možganski kapi je že pol leta v Sloveniji pod oskrbo Marijinih sester čudodelne svetinje v Vincencijevem domu (Štepanjska 7, 1119 Ljubljana).
