Font Size

SCREEN

Profile

Layout

Menu Style

Cpanel

O Madagaskarju

Osnovni podatki o Madagaskarju

 

Otok Madagaskar leži na jugovzhodu afriške celine v indijskem oceanu. Je četrti največji otok na svetu (za Grendlandijo, Papuo Novo Gvinejo in Borneom) in meri 587.041 kvadratnih kilometrov. Od afriške celine ga ločuje Mozambiški kanal, ki je v svojem najožjem delu širok štiristo kilometrov. V začetku pa ni bilo tako; od afriške celine se je ločil pred približno dvesto petdesetimi milijoni leti v obdobju terciarja.

 

Zgodovinski in geografski paradoks

Madagaskar je svojevrsten geografski in zgodovinski paradoks. Čeprav je le malo oddaljen od afriške celine, se ljudje identificirajo kot del indonezijskega arhipelaga. Že sam živalski in rastlinski svet je glede na afriško celino popolnoma svojevrsten in unikaten. Če pogledamo samo primerjavo glede rastlinskega sveta, vidimo, da je od 7400 rastlinskih vrst kar 5800 endemičnih.

K sami Republiki Madagaskar spadata še dva manjša otoka in sicer Nosy Be (293 km2), ki leži pred severozahodno obalo in Nosy Boraha (otok svete Marije) (165 km2), ki leži pred vzhodno obalo.

karta
1719 Henry Abraham Chatelain, Carte L'ILE de MADAGASCAR dite aujourd' hui L'ILE DAUFINE, Zemljevid vsebuje opis Madagaskarja ter različne zanimive podrobnosti tako belih kakor črnih prebivalcev. 37.4 X 43 cm.
Amsterdam, H.A. Chatelain. {Norwich, Map #337}.  (vir)

 

Relief

Reliefno gledano se Madagaskar deli na tri dele: na področje visoke planote, na obalni del na vzhodu in na zahodni del. Na visoki planoti, kjer je tropsko podnebje omiljeno zaradi višine so tudi najvišje gore, od tu se višavje proti vzhodni strani spušča s strmim zelo razčlenjenim robom proti ozki obalni ravnini, kjer je morski tok nasul več sto kilometrov dolg niz obrežnih sipin in lagun. Tudi na zahodni strani se svet z osrednjega hribovja skupaj s številnimi dolinami znižuje. Obalni pas je v povprečju širok dvajset do petdeset kilometrov ter ponekod zamočvirjen.

Svojega dne je bil otok poraščen z bogatim tropskim gozdom, na kar sedaj spominjajo le še male zaplate deževnega gozda. Gozd so posekali in požgali, da so razširili riževa polja, uporabili les za gorivo in gradnje; ebenovino in sandalovino pa so izvažali. Sedaj je 7/8 otoka spremenjenih v travnate stepe in planjave poraščene z nizkim grmičevjem. Velik problem je tudi erozija.

Svojevrsten značaj pa dajo otoku reke s svojimi spremenljivimi pretoki.

 

Podnebje

Podnebje je na severu tropsko, in južneje subtropsko. Vroča deževna doba traja od novembra do aprila. Sušno hladnejše obdobje pa od maja do oktobra. Najhladnejši mesec v letu je julij, ko se najnižja temperatura spusti do deset stopinj C, medtem ko se čez dan otopli tja do 26 stopinj C. Najtopleje pa je decembra, ko se temperatura giblje od 16 do 29 stopinj C.

Značilnost tega podnebja so tudi tropski cikloni, ki se razvijajo daleč na vzhodu v osrčju Indijskega oceana. Ti pridejo še posebej do izraza v toplejši deževni dobi. Vzhodna stran otoka je pod vplivom jugovzhodnih pasatov in dobiva obilne padavine vse leto, kar v povprečju znese 2000 – 4000 mm letno, v višavju pade okoli 1200 – 2000 mm padavin, na zahodnem delu otoka pa pade od 500 do 1000 mm, medtem ko je najmanj padavin na samem jugu Madagaskarja, kjer je tudi najbolj skromno rastlinstvo (kaktusi) in zapade letno 300 do 750 mm padavin.baobab

 

Živalstvo

Svojevrstna lega otoka pogojuje tudi zanimivo zoološko sestavo. V teku let, ki so prvotne živalske vrste ločile od ostalih stikov s celinsko Afriko, se je na otoku razvilo večje število unikatnih vrst. V tem gotovo prednjačijo lemurji in kameleoni. Veliko pa je tudi ptičev, pajkov in čez osemsto vrst metuljev. Edina večja žival nevarna človeku je krokodil, ki naseljuje ožja območja ob rekah. Kače, nekatere tudi večje, so neškodljive.

 

Prebivalstvo

Sedanji prebivalci so Malgaši (99 %), ki imajo dva ločena izvora in sicer iz Afrike (Bantu) in iz Polinezijce (Borneo), na kar kaže tudi jezik in kulturne prvine.

preb

 

Malgaški jezik

Malgaši govorijo malgaški jezik, in uporabljajo latinico. Sam knjižni jezik se je razvil iz jezika plemena Merina v obdobju Radama I. (1810 – 28). Razume pa se, da je malgaščina pestra tudi v svojih dialektih. Uradni jezik je poleg malgaščine še francoščina, kar izhaja iz časov francoske kolonialne nadoblasti. Svoj jezik so obogatili tudi z nekaterimi bantujskimi prvinami, kar ni nič posebnega glede na relativno bližino afriške celine.

Ker imajo bantujske jezikovne prvine vsa malgaška narečja se predvideva, da sta ta dva jezika trčila na otoku v istem času in se »pomešana« razširila.

V svoji pojavnosti združujejo Malgaši edinstveno mešanico med Afriko in Azijo, ki se je ne da najti nikjer drugje na svetu.

 

Kratka predstavitev plemen in njihova geografska razdelitev poseljenosti

Malgaši so deloma pomešani s črnskimi priseljenci iz celinske Afrike in Arabci. Delijo se na okoli dvajset etničnih skupin med katerimi ni veliko kulturnih in jezikovnih razlik.

Najštevilčnejše in politično najmočnejše je pleme Merina - Ljudje visoke planote - (27 %), ki poseljujejo najrazvitejše področje na otoku: osrednjo visoko planoto. Na njihovem področju je tudi glavno mesto Antananarivo, katerega tudi v večini poseljujejo (95 %). Dolgo so s pomoćjo angležev podjarmljali skoraj celoten otok pod enotnim Merinskim kraljestvom.

Svoje hiše gradijo večinoma iz opeke ali blata. Nekatere hiše so dvonadstropne z vitkimi oporami. Svoje življenje v hiši urejajo po astroloških merilih; orientacijska smer je severovzhod (čaščenje prednikov). Večina Merinov je pokristjanjenih, predvsem protestantsko in skoraj vsaka vas ima dve cerkvi: katoliško in protestantsko. Pri njih prevladuje kultura sajenja riža, ki vpliva tudi na zamotano socialno strukturo. To je na otoku prvo pleme, ki je bolje obvladalo arhitekturo in metalurgijo.

Betsimisaraka - Neločljivi (15 %); živijo v gozdu na vzhodnem delu višavja (Toamasina – Antalaha). So drugo največje pleme na otoku. V svoji zgodovini so se pogosto srečevali s pirati. Obdelujejo riževa polja in delajo na plantažah vanilije. Zaradi podnebja govedorejstvo ni močno razvito. Dokazi govorijo o tem, da so bili nekoč lončarji, ki pa so svojo umetnost opustili. Njihovo tradicionalno oblačilo je spleteno iz ličja (rafije). Svoje čase so vasem vladali poglavarji, ki pa sedaj nimajo več tako velike vloge. Tangalamena je lokalni religijski in kultni vodja.  Na severnem področju plemena pokopavajo v krsti, na južnem področju pa polagajo mrliče v grobnico. Tabu je, če se sin obuje čevlje, ko je oče še živ, ali če brat prime sestro za roko.

Betsilejo – Nepremagljivi (12 %); živijo v južnem delu višavja okoli mesta Fianarantsoa. Riž z namakanjem sadijo v terasastih poljih, ki edinstveno oblikujejo izgled pokrajine. So vzdržljivi in miroljubni. Odlikujejo se po znanju rezbarstva in obvladovanju trgovstva. Posebno navezanost imajo do zemlje (prsti). V večini so katoliki; z jasnim spoštovanjem do grobnice in prednikov. Poznajo tabu, ki prepoveduje družini da začne jesti, dokler je prisoten oče ali pa da kdo prime žlico, dokler vsi najspoštovanejši člani družine ne začnejo jesti.

Tsimihety - Tisti, ki si ne strižejo las (7 %); živijo v severnem delu otoka. Striženje las je bilo znak žalovanja za umrlim kraljem (Sakalave). S tem, da si niso strigli las so izražali svojo neodvisnost. Največjo veljavo v skupnosti imajo najstarejši ujci.

Sakalava - Ljudje dolge doline (6 %); poseljujejo zahodno obalo med Tuliara in Majunga. Imajo temnejšo kožo in kratke kodraste lase. V obdobju kraljestva Sakalava so bili najvplivnejše pleme na otoku. Sakalave so kmetovalci, pastirji in obrtniki. Svoje čase so ob smrti kralja darovali človeške žrtve. Zaradi tabuja noseča ženska ne sme jesti rib ali sedeti na pragu. Ženske imajo pri tem plemenu veliko veljavo, bolj kot katerekoli ženske drugih plemen na Madagaskarju. Praviloma sta v vaškem svetu starešin tudi dve ženski.

Antandroy - Ljudje iz trnovega grmičja; živijo v suhi, s kaktusi nasičeni pokrajini v okolici Ambovombe na južnem delu otoka. V času Merinske prevlade so ostali samostojni. V preteklosti so sloveli po svojih tetoviranih risbah, sedaj pa ta kultura hitro izginja. Slovijo po svoji odprtosti in gostoljubnosti. K svojim grobnicam nosijo izrezljane lesene posode, s katerimi počastijo tiste, ki so umrli zunaj plemenskega ozemlja. Ženske imajo zelo podrejeno vlogo.

Tanala - Gozdni ljudje; živijo v gozdnati pokrajini zahodno in severozahodno od  Manakare. Sadijo riž in oskrbujejo plantaže kavovcev. Delijo se na dve skupini: Ikongo na jugu in Menabe na severu. Ikongo niso bili nikoli pod vplivom plemena Merina. Zelo dobro poznajo kovaško obrt.Svoje mrtvece pokopavajo v izvotljenih skalah. Truplo pokopljejo šele po mesecu dni. Dopuščajo homoseksualnost in transvestizem. Njihovo čaščenje velja predvsem prednikom; poznajo pa tudi Boga stvarnika in številne duhove, ki prebivajo v gozdovih in rekah.

Antaimoro - Ljudje iz sipine; živijo na jugovzhodu otoka v okolici Vohipena in Manakare. Pri tem plemenu so še vedno vidni vplivi islama in arabske kulture, ki je do njih prišla predvsem v 13. stoletju. Še danes se vzdržujejo svinjine in poznajo postne dni, ki sovpadajo z muslimanskimi. Ohranili so tudi stare knjige, ki vsebujejo magične izreke in zgodovinske podatke.

Bara; prvotno so živeli v okolici Toliara na jugozahodni obali. Nomadsko življenje pa jih je privedlo v področje Ihosya in Betroke. Govedo ima veliko vlogo v njihovem življenju. Znajo biti nasilni in rade volje kradejo govedo sosednjim plemenom, kar je dokaz poguma in mejnik na poti k poroki. Ženske so podrejene. Še vedno v veliki meri prakticirajo mnogoženstvo. Veliko pozornost posvečajo pobratenju.Za pokopavanje uporabljajo votline v hribih. Pred pokopom sorodniki umrlemu obrijejo glavo.

Antanosy – Otočani; živijo na jugozahodu  severozahodno od mesta Taolagnaro (Ft. Dauphin). Socialna struktura temelji na klanih, katere vodijo kralji.Veliko tabujev opredeljuje nosečnost. Noseča ženska ne sme sedeti na pragu, ne sme se pogovarjati z moškimi, ljudje, ki ne morejo imeti otrok ne smejo prespati v njeni hiši. Poznajo pa še mnoge druge tabuje. So pastirji in kmetovalci.

Antaifasy; živijo v okolici Farafangane. Sadijo riž in ribarijo. Samo pleme se deli na tri rodovne zveze, ki jih vodijo kralji, ki so ob enem tudi glavni duhovniki pri kultu prednikov. Mrliče pokopavajo v skupinskih grobnicah.

Sihanaka - Ljudje z jezera; domujejo na severovzhodu nekdanjega Merinskega kraljestva okoli jezera Alaotra. Veliko skupnega imajo z plemenom Merina. So ribiči, poljedelci (riž), po malem pa gojijo tudi govedo. Močvirja so izsušili in naredili riževa polja, ki jih obdelujejo z modernimi stroji. Imajo posebno kroženje tabu dnevov. Obrezo spremljajo bučni obredi. Prepucij pa pojedo ujci. Ohranili so tudi kult grobov.

Antešaki; Živijo južno od Farafangane. Njihov center plemena je Vangaidrano. Vidijo pa se tudi težnje selitve dlje proti jugu. Gojijo kavo, banane, riž. Veliko med njimi pa je tudi mezdnih delavcev, ki živijo v razvitejših delih Madagaskarja. Svoje koče gradijo na stebrih - dvignjene od tal. Zelo častijo kult prednikov. Mrtve nalagajo v grobnici enega vrh drugih. Velik pomen dajo obrezi. (O Antešakih glej tudi pri Slovenskem misijonu na Madagaskarju in v poglavju O Antešakih)

Antakarana (močan arabski vpliv); so poljedelci in pastirji. Živijo v okolici Diego – Suareza na skrajnem severu otoka. So ribiči in pastirji. Njihova plemenska izročila prihajajo še iz dinastije Sakalav.

Tabuji zadevajo predvsem spolno življenje in družinsko področje. (Sestra ne sme prati bratovih oblačil.)

Betanimena; sedaj so že v večini asimilirani s strani plemena Merina.

Bezanozano – Veliko majhnih kitk; Živijo na področju med plemenom Betsimisaraka na vzhodnem obalnem delu in plemenom Merina. Ime nakazuje obliko njihove pričeske. Verjetno so eni prvih priseljencev na Madagaskar.

Mahafaly - Tisti, ki osrečujejo; živijo na jugozahodu Madagaskarja v puščavskem delu okoli Ampanihy - ja in Ejeda. Južno obalo pa delijo z Antandroji, s katerimi nimajo ravno prijaznih odnosov. Način življenja je podoben sakalavskemu. Večinoma so pastirji in poljedelci. Še vedno imajo kult kraljevih prednikov, kar kaže da so bili nekoč politično organizirani v kraljevine. Nekoč so poznali obrede človeškega žrtvovanja. Za njih je tudi značilno, da pustijo trupla pomembnejših veljakov na prostem, in jih pokopljejo šele po razpadu trupla. Njihove grobnice so okrašene z rezbarijami in volovskimi glavami. Grobnica v kateri je pokopan njihov kralj Tsiampody ima v svojem okrasju 700 volovskih rogov. Mnogoženstvo je v velikem razmahu. Poznajo tabu, ki prepoveduje spanje otroka v isti hiši kot njegovi starši.

laka

 

Splošne značilnost malgaških ljudstev

Meje med etničnimi skupinami niso jasno začrtane. Kakor tudi niso jasno razdeljeni obredi in navade. Določene obrede se lahko sreča pri večih skupinah, ki so med seboj tudi zelo oddaljene. Čeprav nimajo enotne prakse pokopavanja, je kult prednikov prisoten povsod. S tem v zvezi je tudi uveljavljeno splošno čaščenje starejših. Isto lahko povzamemo za vrednotenje goveda, ki ima skoraj po celem otoku velik pomen in je v večini primerov simbolnega – versko obrednega značaja.

 

Statistični podatki o prebivalstvu

Sam otok je razmeroma redko naseljen.

Večja mesta: Antananarivo (1,05 mil.) Antsirabe (120.000), Mahajanga (101.000) Fianarantsoa (899.000)

 

Državna ureditev

Po ustavi iz leta 1992 je Madagaskar predsedniška republika. Volilno pravico imajo vsi državljani starejši od 18 let. Predsednika republike izvolijo za dobo petih let, ki med drugim tudi imenuje predsednika vlade ter tretjino predstavnikov senata, dve tretjini članov senata izvoli vlada. Dvodomni parlament je sestavljen iz Narodne skupščine in Senata. V Narodni skupščini je sto petdeset poslancev, ki jih za štiri leta izvolijo na splošnih volitvah.

Zgodovina Starejša zgodovina

 

Poselitev otoka

Arheološke raziskave so pokazale, da so na Madagaskar prišli prvi priseljenci okoli leta 700 po Kristusu. Malgaški jezik pripada Malajskopolinezijski jezikovni družini, kar kaže na njihov izvor.

Glede načina, vzroka in celo poti naselitve prvih priseljencev pravzaprav ni oprijemljivih dokazov. Študije vetrov in tokov na tem področju Indijskega oceana so dokazale, da bi bilo takšno potovanje iz Indonezije izvedljivo. Domneva se, da je bila naselitev opravljena v okviru ene kulturne skupine in celo v okviru enega samega potovanja. Dokaze za to se najde tudi v določenih značilnostih, ki jih najdemo v malgaški kulturi: terasasto sajenje riža, pokopi in prekopi trupel več let po smrti, oblika kanujev…

Obstajajo pa tudi zanesljivi jezikovni in arheološki dokazi, da je bil na otoku prisoten tudi Afroarabski vpliv že pred letom tisoč po Kristusu. Prav tako pa se lahko zasledi medel vpliv indijskega jezika v malgaškem besednjaku, čeprav v sami malgaški kulturi ni nikakršnih vplivov hinduizma samega.

 

Bantujski vplivi

Vpliv in razširjenost bantujskega jezika, kot sem že omenil, kaže na to, da je bil otok povezan tudi z celinsko Afriko. Najsplošnejše teorije so, da so prišli Afričani na otok kakor sužnji Arabcev. Celinski Afričani so poseljevali predvsem zahodni del otoka in so s seboj prinesli izrazito živinorejsko kulturo. Na vzhodnem in osrednjem delu pa so se naseljevali prišleki iz Polinezije, kjer še vedno prevladuje kultura sajenja riža. bantu

Arabski vplivi

Arabski trgovci so že v devetem stoletju na zahodni obali ustanovili trgovske postojanke. Najizrazitejši vpliv arabskih stikov se je za čuda ni ohranil na severu, temveč na jugovzhodu, med plemenom Antaimoro. Še danes se nekateri ljudje tega plemena proglašajo za muslimane, čeprav o muslimanski veri ne vedo kaj dosti. Ohranili so tudi arabsko pisavo, ki so jo prilagodili malgaščini. Njihove knjige so vsebovale rodovnike, verze iz korana, ter astrološke in medicinske podatke. Zato so ti ljudje sloveli kot izobraženi in so bili iskani zdravniki, vedeževalci in astrologi.

Po 14. st. pa je afroarabski vpliv prisoten že po celem otoku.

 

»Evropsko odkritje«

Evropejci so prišli v stik z otokom z njegovim uradnim »odkritjem«. Drugega marca 1500 je portugalsko ladjevje izplulo iz Lizbone. Njena naloga je bila, da razišče Indijski ocean. Ladjevju je poveljeval Pedro Alvaqrez Cebral. Desetega avgusta je ena ladja izmed flote, kateri je poveljeval Diego Dias, priplula do vzhodne obale velikega otoka – Madagaskarja. Otok so poimenovali otok Svetega Lovrenca, ker je bil deseti avgust dan njegovega mučeništva.

Novica se je hitro razširila in organizirali so mnogo ekspedicij, da bi raziskale novi »raj.« Že 1642 so si Madagaskar prisvojili Francozi in na jugovzhodu ustanovili vojaško postojanko. Fort-Dauphin je postala izhodiščna orientacijska točka za nadaljnje osvajanje v notranjost otoka.

Prva raziskovalna dela na otoku je opravil 1508 Lopez de Siqueyra.

 

Madagaskar pred letom 1650

Madagaskar je bil poseljen z notranjimi migracijami pred 16. st. Med prebivalstvom ni bilo večjega političnega povezovanja. Etnične skupine, ki sedaj sestavljajo Malgaško državo niso izoblikovale nobene »nacionalne« zavesti vse do vdora novih idej iz zunanjega – evroarabskega sveta leta 1500.

 

Prve politične zveze

Ob prihodu Evropejcev so obstajale le manjše lokalne državice (večinoma islamskega izvora) ob obali. Glavna mesteca teh državic so bila običajno zgrajena ob ustju rek z majhnim okoliškim teritorijem. Med seboj so bile državice neodvisne. Zavezništva in vojne so bile običajno kratkotrajne z majhnimi zavojevanji in malo žrtvami.

Ljudje so se ukvarjali z pastirstvom in poljedelstvom. V nekaterih predelih so oblastniki imeli večji vpliv, v nekaterih pa so pravila postavljali starejši ljudje in duhovniki.

Zanimivo je, da so prvi koloni, ki so naredili bazo Fort –Dauphin, celo mislili, da so prišli v muslimansko državo. Kralj in aristokracija sta imela privilegije, ki so bili verjetno posledica vpliva islama.

V začetku 16. st. so portugalski mornarji poročali o mnogih obalnih mestih, katera so srečevali na severu otoka, katera so arhitekturno spominjala na mesta, kot so bila takrat znana na področju današnje Tanzanije. Ta mesta so pripadala afro – arabski trgovinski mreži in gotovo izvirajo izpred 16. st..

Portugalski raziskovalci so na svojih potovanjih po jugovzhodnem delu otoka večkrat naleteli na skupine afroarabcev, ki so počasi z porokami in drugimi zvezami z domačini izoblikovali novo etnično skupino imenovano Antemoro (Antaimoro). 1630 leta so le ti formirali teokratsko državo, ki je bila edina država na otoku v tem času, ki je imela pisane tekste. Za pisanje malgaškega jezika so uporabljali arabsko pisavo. Islam je v tej državici pomenil tudi pravico do oblasti.

 

Politični razvoj med leti 1650 do 1810

 

Prva večja politična združevanja

trdnjavaZgodovina Madagaskarja pozna celo vrsto različnih kraljestev, ki pa uhajajo učenemu zgodovinskemu spominu.

V sredini 16. stoletja so se začele formirati nove dinastije na jugozahodu in v centralnem delu Madagaskarja, hkrati pa so se oživljale stare. Dve od teh, Maroserana na jugozahodu in Andriana – Merina v centralnem delu, sta počasi postala velika imperija, ki sta doživela vzpon in padec med leti 1650 in 1896, ko je Francija anektirala Madagaskar. Dinastija Maroserana je formirala dve državi, ki sta se kasneje združili v kraljestvo Sakalava, katero je nadzorovalo večino zahodnega dela otoka in nekaj delov v notranjosti.

 

Kraljestvo Sakalava

Sakalava so bili prvotno skupina bojevnikov, ki so prišli v stik z Maroserana pred letom 1660. Kralj Andriandahifotsy je ustanovil državo Menabe. S tem se je njegova oblast razširila čez več klanov na zahodni obali. K temu je pripomoglo tudi verovanje, saj so umrli kralji Maroserana po smrti postali sveti predniki vseh Sakalav.

Imperij Sakalav je oslabel zaradi notranjih sporov za krono, ko so hoteli, da bi postavili islam za državni kult in po letu 1810 še zaradi bojev, ki so jih imeli z plemenom Merina na centralnem delu otoka.

Šibka konfederalna povezava Betsimisaraka z kraljestvom Sakalava v neke vrsto državo je bila sicer kratka a uspešna namera v 18. stoletju za združitev plemen na zahodni obali. V tem času je vladal Ratsimilaho, sin angleškega pirata (v 18. st. so pirati iz raznih koncev sveta uporabljali Madagaskar kot oporišče, s katerega so odhajali ropat trgovske ladje na Indijski ocean) in malgaške princese, ki je raztegnil svoj vpliv na več kot 321 kilometrov obale. Po Ratsimilahovi smrti leta 1750 je konfederacija začela razpadati.glava

 

Kraljestvo Merina

Kraljestvo Merina je bilo vzpostavljeno ob koncu 16. stoletja. Antananarivo je postal glavno mesto kraljestva. V 18. st. je bilo kraljestvo razdeljeno med štiri vojskujoče se kralje, dokler jih ni pod enotno oblastjo okoli leta 1797 ponovno združil Andrianampoinimerina, ki je vladal v letih 1787 – 1810. Vzpostavil je enotne zakone in administracijo. Trgoval je z Francozi na obali in jim prodajal sužnje. S strelnim orožjem se je vrnil nad pleme Betsileo in si ga podvrgel … Pod njegovo vladavino je bilo ljudstvo razdeljeno na vladajoči višji sloj (Andriana), na svobodni stan (Hova) in na sužnje (Andevo). Po svoji smrti je Andrianampoinimerina zapustil svojemu sinu Radama I. prestol in eno samo ambicijo: mejo kraljestva na morju (»Meja mojih riževih polj bo morska obala«).

 

Utrjevanje in širitev Merinskega kraljestva (1810 – 61)

Radama I. (1810 – 28) se je povezal z britanskim guvernerjem na otoku Mauriciusu, sirom Robertom Farquhar – jem. Guverner je podprl Radamovo zahtevo po ponovni vzpostavitvi oblasti na vzhodni obali, ki so jo nadzorovali Francozi, ter mu pomagal pri dobavi orožja. Ponudil mu je svoje svetovalce in mu podelil – (priznal) naslov kralja Madagaskarja. V istem času je Radama I. pristal na sodelovanje z Angleži pri odpravi trgovine s sužnji.

Leta 1817 je Radama I. zavzel pristaniško mesto Tamatave na vzhodni obali iz katerega je naredil kasneje nekaj osvajalskih ekspedicij nad obalno prebivalstvo. S časom je razširil oblast nad vsem obalnim delom na zahodu otoka in si podvrgel celotno področje kraljestva Sakalav. Francozom je ostal pod nadzorom le še otok Santa Maria. Radama I. je povabil evropske delavce in prosil Londonsko misijonsko družbo, da zastavi svoje moči med njegovim ljudstvom. Šolstvo so dobili protestantski misijonarji. V tem času je kralj tudi prevzel latinico za malgaško pisavo.

 

»Malgaški Neron«

Radama I. je po njegovi smrti leta 1828 nasledila njegova vdova Ranavalona I. Kraljica je zavrnila evropeizacijo otoka in izgnala krščanske misijonarje ter nastopala proti malgaškim spreobrnjencem. S svojim krvavim preganjanjem se je zapisala v malgaško krščansko zgodovino kot »malgaški Neron.« Angleži in Francozi so sicer hoteli pokoriti kraljico, vendar jim ni uspelo. Kraljica jih je leta 1845 premagala v pristanišču Tamatave. Ob času njene smrti je bil Madagaskar popolnoma izoliran od tujih vplivov.

 

Obdobje zunanjih vplivov (1861 – 95)

laborde

Jean Laborde - zelo zanimiva

oseba iz malgaške zgodovine.

(Tukaj preberi več o njem)

(francosko)

Ranavalono I. je nasledil sin Radama II., ki je ponovno odprl okno v svet. Angleški protestanti in francoski katoliki so med seboj tekmovali za prevlado. V poslovnem svetu pa so težili po ekskluzivnih koncesijah. Ob francoski okupaciji je bilo na otoku 455.000 protestantov in 136.000 katoličanov. V tem času so v Fort Dauphine spet prišli lazaristi, ki so tam pustili nepreorane ledine že pred 220 leti.

 

Vzpon vrhovnega poveljnika vojske Rainilaiarivony - ja

Vse večji vpliv je dobival tudi vrhovni poveljnik vojske Rainilaiarivony, ki je sicer pripadal sloju svobodnih ljudi (Hova), ki je postal premier. Svojo moč pa je še povečal z porokami s tremi kraljicami zapovrstjo. Tako je poročil Rasoherino, Ranavalono II. in Ranavalono III. Lotil se je programa modernizacije in 1896 leta sprejel in podpiral protestantizem kot malgaško religijo. V province je postavil ministre in guvernerje po evropskem vzoru. Vasi pa so vodili nekdanji vojaki. Zaukazal je šolstvo, ki je bilo vodeno s strani misijonarjev. Zakoni (lex) so temeljili na tradicionalni pravni praksi združeni z modernimi tujimi vplivi (monogamija).

 

Večanje francoskega vpliva in protektorat

Francozi so razširjali svoj vpliv med Sakalavi. Prva francosko merinska vojna (1883 – 85) se je končala z nejasnimi pozicijami. Francozi so dobili oblast v Diego – Suarezu na severu otoka in rezidenco v Antananarivu; o protektoratu pa se ni govorilo. Sledilo je obdobje brezvladja in notranjih prepirov.

Leta 1890 so Britanci priznali Madagaskar kot Francoski protektorat.

Malgaši francoske nadoblasti niso hoteli sprejeti. Januarja 1895 je francosko ladjevje pristalo v pristanišču Majunga. 30. septembra istega leta pa so čete že zavzele Antananarivo. Predsednik vlade Rainilaiarivony je bil izgnan. Kraljica pa je priznala francoski protektorat in ostala na oblasti kot marioneta; bila je brez moči. Francoska okupacija se je kmalu raztegnila čez ozemlje, ki ga je dotlej nadzorovalo pleme Merina.

 

Doba kolonializma (1896 – 1945)

Francoski parlament je določil generala Josepha-Simona Gallienija za prvega vojaškega poveljnika in kmalu za tem še za generalnega guvernerja. Suženjstvo je bilo v tem času ukinjeno. Gallieni je zatrl vstajo in poslal leta 1897 kraljico v izgnanstvo. V naslednjem letu je bilo staro kraljestvo Merina razoroženo. Sporov pa še ni bilo konec.

francozi

Guverner je moral zatreti še dve vstaji in sicer leta 1898 na severozahodu in 1904 na jugovzhodu. Ko je leta 1905 zapustil otok, je bila francoska nadoblast popolna po celem otoku. Prejšnja vladajoča garnitura plemena Merina je bila zamenjana z francoskimi administratorji, ki so bili potegnjeni izmed vodij lokalnega prebivalstva. V šole je bilo prisilno uvedeno učenje francoščine. Začela se je graditi železniška proga Tamatave – Antananarivo. Na veliko so se gradile ceste, poskrbljeno pa je bilo tudi za zdravstveno oskrbo.

 

Ekonomski razvoj otoka

Ekonomski razvoj je napredoval tudi pri naslednikih Gallienija. Leta 1913 je bila končana gradnja železnice. Nova železniška gradnja Fianarantsoa – Manakara je bila končana 1935. Po letu 1920 je začela naraščati cestna infrastruktura, po 1936 pa še zračni promet.

Izvažali so poljedelske pridelke in surovine za industrijo. Tri četrtine vsega izvoznega trgovanja je pripadlo Francozom. Materialni vidiki življenja so se počasi začeli modernizirati po zahodnajškem načinu, še posebej v mestih. Polovico prebivalstva pa se je pokristjanilo.

1920 je učitelj Jean Raqlaimongo začel kampanijo v tisku za podelitev francoskega državljanstva Malgašem. Francosko obotavljanje je obrnilo gibanje v nacionalizem.

Med drugo svetovno vojno so Madagaskar zasedli Angleži in Južnoafričani. Po končani vojni pa je bil zopet vrnjen Francozom.

 

Francoska unija 1946- 58

Na volitvah leta 1945 sta bila v francoski parlament izvoljena Malgaša, ki sta bila nacionalno zavednejša. Konstitucija iz leta 1946 vzpostavlja Francosko unijo, ki napravi Madagaskar prekomorski francoski teritorij z predstavniki v pariškem parlamentu in z lokalno skupščino v Antananarivu. Šest provincialnih skupščin je bilo uvedeno kasneje.

 

Nove vstaje in osamosvojitev

Politični boj se je 30. marca 1947 sprevrgel v nasilje na vzhodnem delu Madagaskarja. Vodje (Demokratičnega gibanja…) skupaj z tremi poslanci v francoskem parlamentu so bili izobčeni. V teh nemirih je izgubilo življenje 11.000 ljudi še tisoč ljudi pa je pomoril glad, mraz in strah med skrivanjem v negostoljubnih tropskih gozdovih pred francosko vojsko in vojsko upornikov.

Politično mrtvilo je trajalo vse do leta 1950. Po zakonu o čezmorskih teritorijih iz leta 1956 so se stvari razrahljale.

pogovor

Premier Philibert Tsiranana je ustanovil Socialdemokratsko stranko, ki je vključevala predvsem obalno prebivalstvo in ponudil zavezništvo plemenu Merina. Leta 1958 so Francozi dovolili, da si Madagaskar kroji usodo sam. Na referendumu 28. septembra so se ljudje odločili za samostojnost in jo 14. oktobra 1958 tudi razglasili.

 

NOVEJŠA POLITIČNA ZGODOVINA

Volilci so na referendumu 1958 sprejeli novo ustavo in po tem 14. 10. 1958 razglasili avtonomno Malgaško republiko v okviru Francoske skupnosti. Takrat je postal predsednik vlade Philibert Tsiranana, vodja najmočnejše Socialdemokratske stranke Madagaskarja in Komorov. To stranko so še posebej podpirali ljudje, ki niso pripadali plemenu Merina.

26. 06. 1960 je Malgaška republika dobila popolno neodvisnost. Tsiranana je postal prvi predsednik republike in to ostal vse do 1972, dokler niso proti njemu izbruhnile demonstracije. Predsednika je 11. 10. 1972 nasledil generalmajor Gabriel Ramanantsoa, ki se je navezal na takratno ZSSR in njene zaveznice. S tem so tudi prekinili dotedanje odnose z zahodnim svetom, še posebej s Francijo. Navezava z Rusijo je postala še trdnejša, ko je krmilo države prevzel admiral Didier Ratsiraka (stranka AREMA). Ta je vzpostavil socialistično vladavino. Izvedli so obsežno nacionalizacijo in kolektivizacijo kmetijstva. Gospodarska kriza in pomanjkanje hrane sta leta 1983 zopet pokazali zahodnjake v lepši luči. Nekaj let kasneje pa so tudi delno liberalizirali gospodarstvo.

08. 07. 1992 so državo zajeli nemiri in demonstracije proti admiralu. Po dveh mesecih je popustil. Ustanovili so predhodno vlado in 19. 08. 1992 sprejeli novo ustavo. Na volitvah je Ratsiraka premagal Albert Zafy in ostal predsednik republike do 1997. Tudi na parlamentarnih volitvah so opozicijske stranke dobile večino. Nova oblast pa se je morala spopasti z velikimi gospodarskimi težavami. Njeni varčevalni ukrepi so izzvali ogorčenje, tako politično kot socialno, kar je pripeljalo na naslednjih volitvah do ponovne menjave oblasti. Zopet je prišel na oblast D. Ratsiraka in stranka AREMA.

Po političnih nemirih leta 2002 je bil Ratsiraka vržen z oblasti. Njegovo mesto je zavzel Mark Ravalomanana.

 

Gospodarstvo

Madagaskar spada v skupino dvajsetih najrevnejših držav sveta. Tri četrtine prebivalstva se preživlja s samooskrbnim kmetijstvom. Poskus uvajanja socialistične ureditve med prvo vladavino admirala D. Ratsirake (1975 – 92) se je končal povsem neuspešno. V devetdesetih letih so s tujo pomočjo dosegli določen napredek v kmetijstvu in prestrukturiranju velikega dela tujega dolga. Ostala pa je še vedno velika odvisnost od izvoza kmetijskih pridelkov. Vzrok pomanjkanja hrane je predvsem v majhnih količinah pridelkov in zaradi poraznega delovanja naravnih ujm. Požigalski način kmetovanja je zelo osiromašil zemljo, kar sovpada s problemom močne erozije.

Madagaskar ima 3,11 mil. ha njiv in trajnih nasadov, kar znese 5,3 % površine ter 24,2 mil. ha travnikov in pašnikov.

S kmetijstvom se ukvarja 76 % delovne sile. Za domačo potrebo pridelujejo predvsem riž, kar zavzema več kot polovico obdelovalnih površin, sledi pa mu še maniok, sladki krompir, taro, banane in koruza. Za izvoz pridelujejo predvsem kavo ( na vzhodu), vanilijo, nageljnove žbice in bombaž.

Tipično terasasta riževa pola pa vdihujejo pokrajini poseben izraz. Riž je malgaški kruh.

Velike črede goveda (10,3 mil. glav) imajo predvsem statusni simbol. Govedo ima bogato tradicionalno vlogo v življenju malgaškega ljudstva. Posest goveda daje čast, veljavo in blagostanje. Zaradi njih zažgejo ob koncu sušne dobe (september, oktober, november) skoraj vse travnate stepe, da zraste mlada sveža trava.

Za lastne potrebe redijo tudi perutnino, koze in prašiče. Pomembno pa je tudi ribištvo.

Otok je bogat tudi z rudami; kopljejo grafit, fosfate, krom, uran, drago kamenje, zlato, srebro, baker, svinec, nikelj, platino in kremen.

Industrija zaposluje 1,5 % delovne sile, ki je skoncentrirana predvsem v večjih mestih kot so Antananarivo, Antsirabe, Toamasina, Antsiranana in Mahajanga.

Matija Nared

pas2

Misijonsko središče

Translate

Slovenian Croatian English French German Italian Russian